Zepterjeva zbirka Masterpiece je izdelana izključno z uporabo trdne porcelanske zmesi, ki je odporna celo na praskanje z jeklom: to smo dosegli s pomočjo visoke vsebnosti kaolina (50–55 %) in majhnih primesi kremena in glinenca (20 oziroma 30 %). Takšna vrsta porcelana se lahko žge pri izjemno visokih temperaturah do 1.350–1.460°C.
Zepterjeva zbirka Masterpiece spoštuje izvirno metodo proizvodnje porcelana, ki sega v začetek XVIII. stoletja, ko je Johann Friedrich Böttger izpopolnil formulo, ki jo je izumil matematik in znanstvenik Ehrenfried Walther von Tschirnhaus, ter je z eksperimentiranjem v sodelovanju s svojimi nizozemskimi kolegi postavil temelje sodobnega proizvodnega procesa. To je bil zelo velik korak naprej, saj je bila do takrat edina proizvajalka porcelana Kitajska; v Evropo, kjer je predstavljal bogastvo, prestiž in izjemno prefinjen okus, pa ga je ekskluzivno uvažala samo Nizozemska vzhodnoindijska družba…
Sedaj, v XXI. stoletju, je Zepter v porcelan znova vnesel prvoten sijaj in ekskluzivnost, ki dajeta vsaki mizi kraljevsko eleganco in pretvorita vsakdanjo priložnost v praznovanje.

Pri izdelavi svojega ekskluzivnega porcelana, Zepter uporablja izključno samo “in-glaze” in “on-glaze” tehniki.
Med “in-glaze” žgalnim postopkom izdelave, se osnovna barva nanese neposredno na posodo z uporabo nelepljivega papirja in s pomočjo sitotiska, ter se nato zapeče pri 1.250 °, tako da se barva lahko potopi v ponovno utekočinjeno glazuro in s tem pridobi svoj nezgrešljiv sijaj. Zatem se prične “on-glaze” žgalni postopek: motivi (Zepterjevi Royal, Imperial in Black & White) so naneseni ročno, z zlatim okrasjem ali brez njega, in kosi porcelana se zapečejo pri 840 °. Kot pove že samo ime, se okrasje tako nanese na že pološčeno površino.
Zadnja stopnja vključuje ročno barvanje zlatih površin, z uporabo 22-karatnega zlatega razredčila, ki je pred žganjem rjavkaste barve, kar je posledica uporabljenih olj in drugih dodatkov; nazadnje se detajli na robovih nanesejo s pomočjo čopičev. Ta postopek se imenuje “žganje zlata” in se izvaja pri 800 °. Podobno, so vsi ročaji, okraski in robovi okrašeni izključno ročno. Ta način izdelave je izjemno specializiran in se prenaša od slikarja do slikarja skozi desetletja učenja. V primerjavi s standardnimi tehnikami izdelave porcelana, ko je celoten izdelek narejen v eni sami proizvodni fazi (npr. motivi in zlati okraski so naneseni med postopkom tiskanja), je razlika in popolna superiornost Zepterjeve zbirke Masterpiece očitna v vsaki podrobnosti.

Bogastvo in popolnost detajlov, združeni z velikim številom predmetov, ki so na voljo, sestavljajo impresiven razpon različnih pogrinjkov. Zbirko porcelana sestavlja največje možno število elementov za serviranje na mizo: od velikih servirnih krožnikov, do najmanjše solnice, od globokih jušnikov do skodelic za čaj in kavo, vsak komplet je sestavljen tako, da lahko poljubno sestavljate posamezne kose, od najbolj osnovnih do celotnega razpona v vsej njegovi sijajnosti. In nenazadnje, je vključen tudi celoten razpon za postrežbo čaja, kave in espressa.

Zepter International ponosno potrjuje, da je ta porcelan in vsa pripadajoča zbirka iz razpona Table Art v celoti ročno izdelan in ročno okrašen z najbolj kakovostnimi materiali. Vsi izdelki so v celoti izdelani na Bavarskem v Nemčiji po najvišjih standardih izdelave. Vsak posamezen kos je izdelan izključno iz trdne porcelanske zmesi, v skladu z originalno metodo izdelave iz 18. stoletja. Kot zaključna tehnika za nanos barvnih vzorcev je uporabljena metoda “in-glaze”, za nanos zlata pa se uporablja metoda “on-glaze”.
Vsi pozlačeni deli so ročno naneseni z uporabo 22-karatnega zlata in tehnike “žganja zlata”, ter izjemno specializiranega načina izdelave.

Zepter International zagotavlja spoštovanje najvišjih standardov kakovosti in tehnologij z izbiro najboljših surovin kontroliranega, evropskega porekla, ter s strogim nadzorom proizvodnih procesov.

Verjetno veste, da je izdelovanje predmetov iz gline ena izmed najstarejših človeških aktivnosti.
Človek je že v mlajši kameni dobi pričel oblikovati preprosto posodo iz gline, ter jo krasiti s prstnimi odtisi, školjkami in podobnim. Kasneje so pričeli lončenino žgati, da je postala trša in bolj odporna.

Minilo je že skoraj 7.000 let, odkar so ljudje prvič pričeli saditi pšenico, grah, fižol in lečo. Hkrati s tem, so stalno iskali načine za ohranjanje živil. Tako so kmalu začeli izdelovati glinene vrče.

Sprva je bilo vse skupaj zelo preprosto. Najpomembnejša stvar je bila izbira ustrezne gline, takšne, ki je bila dovolj lepljiva. Starodavni lončarji so najprej odstranili vse nečistoče iz gline, ter jo oblikovali v valje. Dejanska izdelava se je pričela, ko so glino preoblikovali iz valja v stožec (med hkratnim dodajanjem vode) in nato v posodo. Nato so posodo pustili na zraku, da se je posušila in otrdela, saj so s tem zmanjšali možnost poškodb. Po približno eni uri so rob posode zmočili in ga oblikovali s pomočjo obročev.

Ko se je ta vrč, ki so ga navadno uporabljali za žito, končno posušil, so ga starodavni lončarji položili na ogenj za vsaj dve uri. Ko je v ognju pogorel ves les, je bil glineni izdelek končan. Vse posode niso vzdržale testa z ognjem, saj so nekatere popokale, druge pa so uničili drobci lesa.
Iznajdba lončarskega kolesa, ki se pripisuje starim semitskim ljudstvom, kakršni so bili Hetiti, je pospešila izdelavo okroglih posod.

Osnovne veščine žganja opek lahko razberemo iz najdb na arheoloških najdiščih Babilona in Mezopotamije. Izjemni keramični izdelki so bili najdeni tudi v grobnicah egipčanskih faraonov. V antični Grčiji so uporabljali amfore in vaze z dobro poznanimi rdeče-črnimi motivi. In po velikih migracijah ljudi, so Mavri pripeljali keramiko s seboj v Španijo.

Na daljnem vzhodu, v državah, kot je Kitajska, so porcelan izdelovali že v 7. stoletju p.n.š., toda postopek izdelave je ostal skrivnost in izdelke so pričeli ekskluzivno uvažati v Evropo šele v 13. stoletju.

Ali veste, kako je porcelan prvič dosegel Evropo?
Umetnost žganja porcelana so prvi obvladali Kitajci. Že v 7. stoletju pred našim štetjem so na Kitajskem pričeli izdelovati tako imenovani proto-porcelan. Ti izdelki niso bili niti popolnoma beli, niti prosojni.
Od takrat naprej, na Kitajskem izdelujejo pravi porcelan. Izraz kaolin (ena izmed osnovnih sestavin porcelana) izhaja iz imena gore Gao-Ling, kjer so izkopavali porcelansko glino.
Celadon, porcelan z bledim, sivo-zelenim leskom, so izdelovali izključno za cesarja in njegov dvor.
Marko Polo je prinesel porcelan v Evropo ob svoji vrnitvi iz Azije pred letom 1290. Izraz porcelan izhaja iz besede porcella, ali školjka v italijanščini, saj material spominja na školjke, tako v osnovni obliki, kakor v razdrobljenem stanju.

Vse od takrat, so si Evropejci prizadevali izdelati porcelan, ter odkriti skrbno varovano skrivnost izdelave porcelana, ki so jo varovali Kitajci.
V 15. stoletju so Evropejci pričeli uvažati porcelan iz Kitajske v velikih količinah, toda še vedno je bil precej drag, glede na njegovo protivrednost v zlatu.
V tem obdobju je porcelan za evropsko aristokracijo simboliziral prestiž in je bil zaradi svojih bogatih barv in nežnega okrasja zelo privlačen za plemstvo.
Vse do takrat, Evropejci niso bili sposobni poustvariti postopka izdelave porcelana, saj so bile za njegovo žganje (in izdelavo) potrebne zelo visoke temperature.
Med začetnimi poizkusi Evropejcev je bil tako imenovani porcelan Medičejcev iz Italije v 15. stoletju. Bil je bel, toda niti približno tako prosojen, kakor kitajski porcelan, njegovo okrasje pa je bilo imitacija kitajskih motivov v kobaltu.
Podobno so slavni Fanases Delft iz Nizozemske kopirali kitajske vzorce.
Medtem so kitajske ladje, natovorjene s finim, krhkim blagom, pristajale v Amsterdamu, Genovi in Benetkah, od tam pa je porcelan potoval do kraljevskih palač in očarljivih dvorcev. Najbogatejši ljudje tega obdobja so med seboj tekmovali s svojimi dragocenimi zbirkami, ki so predstavljale simbol prestiža in moči.

Šele Ehrenfried Walther von Tschirnhaus in doktor Johann Friedrich Böttger sta končno odkrila skrivnost izdelave porcelana v Meissenu, leta 1708.
Njuni prvi poskusi izdelave porcelana so bili še najbolj podobni trdemu, rdečkasto-rjavemu kamnu. Kaolin je prišel na vrsto šele potem, ko so pričeli s pudranjem baročnih lasulj.

Kmalu zatem, sta leta 1708 v Meissenu odprla lončarstvo za izdelavo tega pol-porcelana. Oba moška sta se izjemno trudila, da bi končno ugotovila vse sestavine skrivne spojine.
Končno je Böttgerju uspelo leta 1709, komaj eno leto po smrti Von Tschirnhausa.
Naslednje leto je Böttger v Meissenu ustanovil prvo delavnico za izdelavo porcelana, ki jo je tudi sam vodil vse do svoje smrti leta 1719. Leta 1718 je nekaj delavcev iz meissenskega gradu, ki so poznali postopek izdelave porcelana, na Dunaju ustanovilo drugo delavnico za izdelavo porcelana.

Najprej je potrebno pripraviti material. To je:

Leta 1718 je Nizozemec Claudis Innocetius du Paquler na Dunaju odprl drugo delavnico za izdelavo porcelana v Evropi in od sredine 18. stoletja naprej, so pričeli ustanavljati nove delavnice po vsej Evropi.

Za izdelavo porcelana potrebujemo:

Različna medsebojna razmerja teh snovi določajo trden in mehak porcelan.
Trden porcelan, izdelan iz 40–65 % kaolina, prihaja iz večine evropskih tovarn, mehak vzhodno-azijski porcelan pa vsebuje pod 40 % kaolina, medtem, ko preostali sestavini, ortoklazna pasta in kremen, v razmerju 50–50, sestavljata preostanek. Porcelan, ki se uporablja v zobni medicini, je v 80 % sestavljen iz ortoklazne paste. Zmes je potrebno zgnesti in zdrgniti, oprati, ter nato oblikovati.
Potem, ko se material po želji oblikuje, je pomembno, da se ga najprej posuši in nato žge v žgalni peči pri več kot 900 °C. Ta porcelan se imenuje enkrat žgan porcelan in se ga lahko še enkrat žge, ali pa tudi ne. Pri drugem žganju potrebuje obdelavo pri temperaturi 1450 °C. Po končanem drugem žganju, je postopek skoraj zaključen, manjka le še okraševanje, ki ga bomo opisali kasneje.

Kaolin je čista snov, ki izvira iz ortoklaza. Je izjemno trden, prosojen in bel, ter ga je potrebno žgati pri temperaturi preko 1300 °C. Žgati ga je potrebno na omejenem prostoru, to pomeni s čim manj zraka je mogoče, da obdrži svojo belo barvo in da ne pride do nezaželenih sprememb barve zaradi železovih primesi.
Gostota porcelana je približno 1231 kg/m². Kaolin je pridobil ime po gori Gao–Lin na Kitajskem, kjer so to snov prvič našli.